Commissioned by Kriterij. Published in Slovene.
Full text freely accessible at: link
“Žensko telo, četudi še kar meseno in konkretno, postaja v tem procesu princip, ki presega korporalne limitacije individua, ki performira ali ustvarja. Preči individualizirani prostor dela in seksualnosti (funkciji individualiziranega telesa) v maniri, ki pušča vprašanje osebnosti in individualnosti za sabo, in se kot telo tovarna uteleša v kolektivu vseh navzočih. Lahkotnost in igrivost sta tu katalizator vzpostavljajoče se kolektivnosti v prostorih Stare elektrarne. Odpirata prostor za vse nerodne trenutke govora, ki se zatakne, tujega jezika, ki peša, šal, ki spodletijo med performansom. Torej vse trenutke, ko forma ne steče, ko se kodi visoke kulture razprejo, procesi identifikacije zaustavijo in na plan privrejo anksioznosti seksualiziranega delavskega telesa, telesa tovarne. Izkušnja udeleženca tako vsekakor ni gladka niti izpolnjujoča, temveč ponekod precej klavrna, vendar kot taka morda le nekakšen porodni ali proizvodni krč pri nastajanju novega, sedaj kolektivnega udeleženca, ali bolje: kolektivnega akterja na umetnostnem polju.”
emaograjensek 